Program

Podnebne spremembe: izziv za politiko, podjetja in posameznika

Kljub retoriki o prizadevanjih za dosego ciljev iz Pariškega sporazuma se svet ne premika dovolj hitro k omejitvi segrevanja na 2 °C ali idealno 1,5 °C. Za to omejitev moramo čimprej oz. vsaj do sredine stoletja doseči neto ničelne emisije CO₂ in zmanjšati emisije drugih toplogrednih plinov, s trenutnimi trendi pa ne bomo dosegli neto ničle niti do konca stoletja. Vendar samo zmanjšanje izpustov ne bo dovolj, če hkrati ukrepi ne bodo tudi cenovno dostopni ter hkrati zagotavljali zanesljivost in industrijsko konkurenčnost. Čimprej potrebujemo odgovore za vprašanja kot so: kako uvesti najprej cenejše rešitve kot so npr. prehod s premoga na plin za proizvodnjo električne energije, ukrepe za energetsko učinkovitost ali uporaba hibridnih sistemov ogrevanja, za zmanjšanje izpustov do leta 2030? Kako podvojiti hitrost, s katero postanejo drage rešitve npr. letala na vodik ali majhni modularni jedrski reaktorji cenejše? In pa kje in kdaj se bodo pojavila ozka grla npr. pri materialih, prostoru, infrastrukturi ali delovni sili in kako jih je mogoče preprečiti? 

Vlade morajo ustvariti okolje, ki podpira prehod na nove tehnologije, razviti celovit pogled na to, kako naj se sistemi oskrbe z energijo preoblikujejo v skladu s povpraševanjem, in zaščititi domačo konkurenčnost ob hkratnem spodbujanju globalnega sodelovanja. Socialni sektor mora zagotoviti, da nobena skupina med prehodom ni nesorazmerno obremenjena. Pri vsem tem pa je nujno razumevanje problematike in sodelovanje potrošnikov, zaposlenih in državljanov, saj gre tudi za spremembe dnevnih rutin ali življenjskega sloga.